Za tematski sklop erotične umetnosti sem se odločila, ker je tematika erotične umetnosti v slovenskem prostoru še vedno precejšnji tabu, zlasti ker so mejniki med nevtralnim, erotičnim in pornografskim v umetnosti pogosto zabrisani in v veliki meri odvisni od konteksta in ker podobna tematika v tej obliki še ni bila naslovljena. Odločila sem se, da bi bilo zanimivo nasloviti tematiko iz različnih zornih kotov od estetskega, ikonografskega, umetnostnoteoretskega, pornografskega, primerjalnega (v kontekstu primerjave med različnimi kulturnimi prostori, kot so Azija, Evropa, Amerika, Afrika ...), zgodovinskega, filozofskega, nevroin psihoestetskega in podobno. Posebno pozornost sem želela nameniti analizi slovenskega prostora, ki po znanih informacijah v kontekstu predlagane teme, razen nekaj diplomskih del in časopisnih člankov, še ni bil sistematično predstavljen. A kaj kmalu se je izkazalo, da sem si zadala precej ambiciozen projekt, in da ne velja zaman za tabuizirano področje, saj mi je od prvotno zastavljenega cilja uspelo pridobiti nekaj tem o sodobni erotični umetnosti in pornografije s poudarkom na slovenskem prostoru, pri čemer slovenski prostor dopolnjujeta še erotična umetnost, kakor je izražena v japonskih lesorezih, in erotična umetnost s poudarkom na ženskem pisanju v času holokavsta na območju bivše Jugoslavije. poudarkom na ženskem pisanju v času holokavsta na območju bivše Jugoslavije.
Kaj je erotična umetnost? Ali so vse slike s seksualno tematiko erotične? Kako razlikovati med erotiko in erotično umetnostjo? Na kakšen način so estetska doživetja povezana z erotičnimi doživetji, ali se od njih razlikujejo in ali so sploh združljiva? Tako ljudje kot umetniška dela so lahko čutno privlačni, toda ali je lepota v obeh primerih ista lastnost? Kako pomembno je razlikovanje med goloto in razgaljenostjo? Ali lahko potegnemo natančno mejo med erotično umetnostjo in pornografijo? Umetnost običajno pojmujemo kot nekaj kompleksnega, pornografijo kot nekaj enodimenzionalnega, toda kako jasna je ta ločnica? Pornografija pogosto velja za škodljivo, objektivizirajočo in izkoriščevalsko, toda v kolikšni meri je erotična umetnost imuna na tovrstno moralno kritiko? Pri obravnavi teh vprašanj bo ta prispevek ponudil pregled trenutnih filozofskih razprav o erotični umetnosti. Te razprave bo umestil tudi v zgodovinskoumetniško perspektivo, v zaključnem delu pa bo raziskal nekatere pomembne možnosti za prihodnje raziskave.
Erotična približevanja (in oddaljevanja) v poeziji pesnic Kristine Hočevar in Majde Kne
(
Pesnici Kristina Hočevar in Majda Kne se v svoji poeziji bolj ali manj lotevata erotične lezbične teme. Ta se kaže predvsem v ogledovanju, približevanju subjektke do druge in dvojine in do končnega dejanja – akta ljubezni, naj bo to držanje za roke, objem, poljub in ne nazadnje spolni odnos. Gre za zelo neposreden nagovor, ki je kot klic oz. nagovor ljubljeni k skupnim doživljajem v ljubljenju na samem ali v javnosti, včasih je mogoče najti tudi opise, zelo tehnične popise in vtise subjektke. Ljubezen in erotika se prepletata, saj ne gre le za telesno bližino, temveč tudi duhovnost in predanost, ki ju kažeta obravnavani avtorici. Obenem pa lahko določene pesmi kažejo tudi na oddaljevanje, ne na bližino, in s tem fizično in mentalno usihanje subjektke.
Članek raziskuje japonsko likovno umetnost, imenovano shunga, ki se je razvila predvsem v obdobju Edo (1600–1868). Članek na podlagi predpostavke, da spolnosti ni mogoče ločiti od družbenih in političnih kontekstov, v katerih se udejanja, proučuje vpliv družbenih dinamik na predstave o spolnosti in sledi estetskim in ikonografskim motivom, ki izvirajo iz Kitajske in so predstavljali temelje za razvoj japonske erotične umetnosti. Shunga, kar v prevodu pomeni »pomladna slika«, je bila v obdobju Edo komercialno dostopna in je igrala pomembno vlogo v zasebni sferi kljub uradni prepovedi. Priljubljenost shunge razkriva določen odnos meščanske družbe do spolnosti, pri čemer članek poskuša na podlagi različnih interpretacij pojma »pornografije« opredeliti japonske upodobitve eksplicitne spolnosti kot pornografsko umetnost.
Besedilo je prispevek k preučevanju politike filmske reprezentacije holokavsta v povezavi s politiko spolno zaznamovanega telesa. V diskurzu o politiki reprezentacije holokavsta v filmskih medijih je nemški film Zeugin aus der Hölle, za katerega je scenarij napisala jugoslovanska avtorica Frida Filipović, primer prehoda od moškega pogleda k écriture féminine s pridihom erotike. Filipovićeva, judovska pisateljica in prevajalka, z delom Gorke trave (Bitter Herbs / Zeugin aus der Hölle / Witness from Hell) uvaja edinstveno transmedijsko diskurzivno polje. Gorke trave (1966–2000) je edinstven pojav v jugoslovanski kinematografiji in literaturi. Več kot tri desetletja po nastanku filma je avtorica napisala tudi roman. Nedokončani roman je bil javnosti prvič predstavljen v obliki filmskega scenarija, in sicer v filmu Zika Mitrovića Gorke trave (1966) v koprodukciji Jugoslavije in Zahodne Nemčije. V naslednjih letih je izšel še en del romana kot del zbirke kratkih zgodb Razilaženja / Divergence (1973), nato pa kot predzgodba v romanu Gorke trave (2000), ki je izšel na začetku novega tisočletja in le dve leti pred avtoričino smrtjo. V konceptualnem okviru écriture féminine uporaba korespondence in fragmentirane strukture nista nenavadni praksi. Podroben vpogled v razmerja več medijskih besedil, ki gradijo široko diskurzivno polje Gorke trave, izpostavlja emancipatorni potencial ženskega transdisciplinarnega pripovedovanja zgodb. Moški pogled (male gaze) izbriše možnost predhodnih spolnih in erotičnih srečanj ženskega lika, saj je deviškost aplicirana na koncept nedolžnosti. Nasprotno pa écriture feminine s strategijo vpisovanja gradi kompleksne ženske like in izrazito ločuje simboliko devištva od koncepta nedolžnosti, kar je še posebej pomembno v kontekstu holokavsta. Ta študija razkriva emancipatorni potencial v transdisciplinarnih pripovednih strategijah s poudarkom na mnogoterih marginaliziranih identitetah, politiki telesnosti, spolnosti in čustvenem življenju žensk kot obliki politične subjektivizacije ter pričevanju o holokavstu v literaturi. Ženska izkušnja je v ospredju realizma v prozi Fride Filipović, ki bi jo lahko še danes razumeli kot transgresivno in radikalno realistično. Resnica ženske utelešenosti v Gorkih travah ne priznava omejitev in jo je treba povedati ne glede na številne transgresije – v samem dejanju govora, upiranju moškemu pogledu, naključnih učinkih šoka in nenehnih procesih marginalizacije.
V članku poskušam predstaviti razlike med erotiko in pornografijo in hkrati tudi med erotično umetnostjo in pornografijo. Poleg ohranjanja in pojasnjevanja razlike med erotično umetnostjo in pornografijo upam tudi, da bom ustvaril utemeljeno pojmovanje erotike kot nekaj vmesnega med erotiko in pornografijo. Pokazal bom tudi razloge, zakaj ne moremo govoriti o pornografski umetnosti, ampak le o erotični umetnosti.
Članek obravnava sodobno vizualno matrico, ki vključuje razmerja spola, telesa, seksualnosti in ljubezni. Zanimale nas bodo tranzicije in spremembe, ki jih zaznavamo v sodobnem času. Spraševali se bomo o razmerju med spoloma. Pri tem bo osrednja diskusija usmerjena v vrzel med sodobno umetnostjo, teorijo in pornografijo.
Članek se osredotoča na opus slovenskega slikarja Žige Kariža med letoma 2011 in 2018, ko so se v njegove slike naselile pornografske podobe. Prek bližnjega branja teh slikarskih del in instalacije La Mariee Fuck Yeah (2012) ter poglobljenega intervjuja ugotavlja, da podobe, ki so na prvi pogled izrazito pornografske, pravzaprav predstavljajo sodobno verzijo del velikih modernistov z začetka 20. stoletja in so tako le še ena od sodobnih dekonstrukcij velikih tem popularne kulture, gledane skozi tradicijo visoke umetnosti. Z apropriacijo del Duchampa in Matissa umetnik doseže, da je pornografski element bran kot le še eden izmed momentov popularne kulture in hkrati kot formalni element slike.
Prispevek raziskuje zapleteno razmerje med odpornostjo in pripovedovanjem zgodb, zlasti v kontekstu travme, ki je nastala zaradi genocida. Članek osvetljuje, kako pripovedovanje zgodb služi kot močan mehanizem odpornosti, ki deluje tako na individualni kot na kolektivni ravni. S primeri iz dramskih iger, osredotočenih na spomin na armenski genocid – Armensko vprašanje, Pleši mama, pleši in Devet Armencev –, članek poudarja transformativno moč dramskih pripovedi in gledališča pri oblikovanju tako osebne kot skupnostne odpornosti. Poudarja ključno vlogo dramske oblike pripovedovanja zgodb kot 'sredstva za popravo', ki spodbuja globlje razumevanje in odvračanje od poskusov genocida (Skloot, 2008: 24). Končno članek poudarja vlogo pripovedovanja zgodb pri ohranjanju spomina, ki v idealnem primeru spodbuja protigenocidne cilje in prizadevanja za krepitev odpornosti.
V članku predstavimo različne možnosti dialoga med filozofijo in psihoterapijo. Predstavimo stališče, da je filozofija kot samostojna veda, v ospredju katere je ideja dialoškosti in življenjske prakse (Fromm, Levinas), zelo pomembna za psihoterapevtsko prakso. Izpostavimo tudi doprinos fenomenologije, intersubjektivne psihoanalize (Stolorow) in postmoderne filozofije k razumevanju psihoterapije kot pomembne znanstvene discipline.
Korelacija časovnosti duše in sveta kot rešitev aporije zveznosti časa pri Aristotelu
(
Namen članka je pretresti, kakšne posledice ima aristotelska aporetika časa za pojmovanje razmerja časovnosti duše in svetnega časa, podati interpretacijo časa kot zvezne mere možnosti in dejanskosti in na osnovi tega ponuditi razlago razmerja duše in časa. Najprej analiziram aporijo zveznosti časa oziroma istovetnosti trenutka pri Aristotelu in komentatorjih, nato na podlagi tega premisleka zastavim aporijo razmerja časovnosti duše in svetnega časa. Problematično je, kako lahko duša meri načelno zvezni svetni čas, če mora biti obenem sama v tem štetju istovetna, zvezna skozi razlikovanost, vendar bi to pomenilo, da spet potrebuje neko drugo mero te zveznosti. Duša sama tedaj ne more biti temelj odnosa do zveznosti svetnega časa. Lastno udejanjenje duše mora tedaj že imeti svetnostno »časovno« strukturo, če naj bo tak princip merjenja; smisel trenutka je lahko samo korelativen. Duši sami mora pripadati struktura mejnosti med možnostjo in dejanskostjo, enako kot svetnemu bivajočemu, sicer razlaga zapade v regres samoutemeljevanja zveznosti gibanja oz. udejanjanja. Da pa bi lahko uvideli to poanto korelativnosti duše in časa, je treba paziti, da že v začetku problema ne zastavimo na poenostavljeni ravni časa kot linearnega potekanja po analogiji premice.
Catherine Malabou, Izbrisani užitek: klitoris in misel. Prevedla Sonja Dular, Založba Maska, 2013
Zgodovina vsake dosedanje družbe je zgodovina razrednih bojev. Ob tem slavnem stavku iz Komunističnega manifesta je treba pripomniti, da v dialektiki podjarmljanja med lastnikom in sužnjem, zemljiškim gospodom in tlačanom, kapitalistom in delavcem, predsednikom uprave in prekarcem obstaja tako rekoč prvotno podjarmljenje, predrazredno prapodjarmljenje. Gre seveda za podreditev polovice človeštva, ki je postalo zares vidno in problematizirano šele v nedavni moderni zgodovini – podreditev žensk, tako na praktični, recimo fizično masovni kot na pojmovni ravni. Šele z vznikom teoretskega feminizma v monumentalnem delu Simone de Beauvoir lahko in moramo kot hrbtno stran celotne zgodovine človeštva ter civilizacije, družbe, kulture, razvoja, kolonizacije in tako naprej brati to tako dolgo zamolčano, nevideno, pravzaprav nevidno podreditev. Še več, tudi vsako mišljenje, teorija, filozofija in univerzalizacija so najmanj nezavedno aktivno deležni pri tej potlačitvi. Kot pravi Catherine Malabou, avtorica obravnavane knjige, sicer pa znana francoska filozofinja in feministka, ne obstaja spolno nevtralno filozofiranje, univerzalnost, pisanje. Vse predfeministično mišljenje je falogocentrično. Usedlina tega je nenazadnje kot slovnična formalnost, vidna tudi v našem jeziku; v moškem slovanskem nevtralniku niti med sužnji ni prostora za žensko …