Namen članka je pretresti, kakšne posledice ima aristotelska aporetika časa za pojmovanje razmerja časovnosti duše in svetnega časa, podati interpretacijo časa kot zvezne mere možnosti in dejanskosti in na osnovi tega ponuditi razlago razmerja duše in časa. Najprej analiziram aporijo zveznosti časa oziroma istovetnosti trenutka pri Aristotelu in komentatorjih, nato na podlagi tega premisleka zastavim aporijo razmerja časovnosti duše in svetnega časa. Problematično je, kako lahko duša meri načelno zvezni svetni čas, če mora biti obenem sama v tem štetju istovetna, zvezna skozi razlikovanost, vendar bi to pomenilo, da spet potrebuje neko drugo mero te zveznosti. Duša sama tedaj ne more biti temelj odnosa do zveznosti svetnega časa. Lastno udejanjenje duše mora tedaj že imeti svetnostno »časovno« strukturo, če naj bo tak princip merjenja; smisel trenutka je lahko samo korelativen. Duši sami mora pripadati struktura mejnosti med možnostjo in dejanskostjo, enako kot svetnemu bivajočemu, sicer razlaga zapade v regres samoutemeljevanja zveznosti gibanja oz. udejanjanja. Da pa bi lahko uvideli to poanto korelativnosti duše in časa, je treba paziti, da že v začetku problema ne zastavimo na poenostavljeni ravni časa kot linearnega potekanja po analogiji premice.
