Migracije so način življenja.
Zbrana dvojezična besedila so izšla iz aktivnosti kolektiva Infokolpa preteklih nekaj let. Obravnavajo izseke z balkanske migracijske poti, ki se razteza čez Balkanski polotok, obenem pa naslavljajo izzive inkluzije v Sloveniji in preiskujejo razmere v državi izvora Maroku.
Infokolpa izvira iz bojev za svobodo gibanja v zdaj že porušeni Avtonomni tovarni Rog v Ljubljani, predvsem iz prostora Second Home, ki se je nahajal v stavbi v jugovzhodnem delu tovarne in deloval kot karavanseraj, ki je ljudem na poti po odprtju balkanskega migracijskega koridorja leta 2015 ponujal zatočišče, hrano, oblačila in tudi družbenopolitično podporo.
There is something about the cold that strips away all illusion. It was winter 2017 when I crossed the border from Turkey to Greece and landed in Thessaloniki. Fourteen of us, huddled together, braving the ice-cold night. Some had been pushed back before – tortured, jailed, and sent back again. No one stayed long in any one place. “We were arrested here last time,” they would say, moving us along like shadows in the night. More than ten hours of walking through freezing rain, numb from the cold but unable to stop. That night felt like it would never end.
Cold has a way of breaking you down. I remember other freezing nights too. As a child in Tehran and Sanandaj, I stood in long lines with my mother for oil, shivering in the snow. But no memory could prepare me for that border. The brutality of it all. Six years have passed since, and yet that night haunts me. I am one of the lucky ones – lucky to no longer be there, waiting in fear and cold. But others are still there, trapped, stripped bare by men who wear uniforms and call themselves protectors.
They don’t just push you back, they strip you down – literally. The Greek border police beat us, took our clothes, money, and phones. Everything. They left people to die on the other side. I’ve seen the photos. Helpless bodies, abandoned. In the middle of it all, these men in power steal everything and send people back into the arms of death.
Članek opisuje premik v upravljanju evropskih meja, kjer se statična meja spreminja v fluiden in prožen mejni režim. V njem se množijo in krepijo številne notranje in zunanje meje, pri čemer sodelujejo številni zasebni in javni, evropski in nacionalni akterji, tehnologije in diskurzi. Upravljanje sodobnega mejnega režima se je spremenilo v prostor ustvarjanja pravnih okvirov in kategorij prebivalstva. Razvil se je v čezmejni »industrijski kompleks«, ki se razteza prek samih mejnih območij, z eksternalizacijo evropskega upravljanja migracij pa tudi v sosednje države in celine. V članku so opisane nekatere glavne značilnosti premikajočih se meja: njihova deteritorializacija, privatizacija, eksternalizacija in digitalizacija. Zaključuje se z analizo sodobnega razvoja evropskega mejnega režima v jugovzhodni Evropi in na balkanski poti.
V članku je opisanih nekaj glavnih sprememb slovenskega mejnega režima v zadnjih dveh letih. Glavna sprememba je bilo prenehanje sistematičnih praks nezakonitih vračanj na južni meji, kar je privedlo do enega od največjih števil zabeleženih neregularnih prehodov od zaprtja balkanskega koridorja leta 2015. Povečano število prosilcev za azil je dobilo svoj odmev v krepitvi drugih oblik vzpostavljanja mejnega režima v obliki militarizacije državne meje s pomočjo nadzorne tehnologije in v neomajnem vztrajanju pri upravnih ovirah, ki otežujejo možnosti za legalizacijo zavrnjenih prosilcev za azil. Ob prekinitvi množičnih vračanj na Hrvaško so se nekatera protislovja mejnega režima pojavila navznoter, kar je bilo opazno predvsem v prenatrpanosti azilnih kampov in nezmožnosti zagotavljanja pogojev za temeljne pravice prosilcev za azil. Članek tako sledi nekaterim spremembam slovenske mejne politike skozi tri vidike: 1.) oris neregularnih prehodov od leta 2014 in permutacije mejnega režima na meji; 2.) Slovenija kot tranzitna država in razmere v azilnih kampih; 3.) militarizacija slovenske meje s pomočjo tehnologije nadzora.
Pričujoči članek analizira mednarodni in nacionalni okvir zagotavljanja primernega stanovanja in se osredotoča na prikaz dejanskih stanovanjskih razmer v Sloveniji, pri čemer daje poseben poudarek stanovanjski problematiki migrantov. Vključuje tudi empirično analizo intervjujev, opravljenih z osmimi migranti, ki osvetljuje osebne izkušnje in izzive migrantov na stanovanjskem področju. Članek izpostavlja, da je kljub formalnemu priznavanju pomena primernega stanovanja v mednarodnih in evropskih političnih in pravnih dokumentih stanovanjska situacija v Sloveniji daleč od idealne, kar velja zlasti za stanovanjsko problematiko migrantov. Stanovanjske razmere v Sloveniji na splošno predstavljajo velik problem, trenutna stanovanjska kriza pa ima še posebej negativen vpliv na migrante, saj so le-ti načeloma izključeni iz predvidenih socialnih stanovanjskih shem. Posledično se migranti soočajo s številnimi stanovanjskimi problemi, vključno z visokimi najemninami in tekočimi stroški, s slabimi bivanjskimi pogoji in s splošno nestabilnostjo ter diskriminacijo pri dostopu do primernega stanovanja. Upoštevajoč vpliv, ki ga ima stanovanjska situacija posameznika na njegovo širše družbeno udejstvovanje in na proces integracije, članek poudarja potrebo po odpravi sedanjih pomanjkljivosti in zagovarja bolj vključujoč in dostopen stanovanjski sistem.
To poročilo obravnava pet skupščin in participativnih predavanj, ki jih je Infokolpa s partnerji izvedla v Sloveniji leta 2023, s poudarkom na izkušnjah prosilcev za mednarodno zaščito iz Maroka, ki so prečkali balkansko migracijsko pot. Namen dogodkov je bil soustvariti kontra-narativ sekuritizaciji meja in migracijskega režima ter namesto tega zagovarjati vključujoče družbe. V razpravah je bila poudarjena kompleksnost migracijskih dejavnikov, ki presegajo običajne kategorizacije in vključujejo različne in niansirane osebne, družbenopolitične in ekonomske dejavnike.
Earth is 4.5 billion years old. Our brains can’t grasp all the journeys of all humankind and their movements since the day we were created. The same goes for all the movements and migrations of other beings. And for sure, our brains have never been designed to think in the way most of us believe. Otherwise, we may say that the survival instinct is a product of superiority for the continuation of the human race.
Unfortunately, many things have been ignored in our huge space so far. We are just learning from historical stories through simulation or writing. But one clear thing is that the human race moves.
Poročilo je bilo predstavljeno v imenu delegacije Nacionalne zveze ljudskih sil (UNFP) na 2. konferenci afriških narodov v Tunisu 25.–29. januarja 1960.
Značilnosti afriških osvobodilnih gibanj
Ko so predstavniki držav zahodne Evrope na berlinski konferenci sedli za skupno mizo, da si bodo razdelili Afriko, so dokazali, da sta za vsemi njihovimi nesoglasji in spori kljub vsemu temeljni enotnost in solidarnost. Prav zaradi teh sporov in nacionalnih razhajanj se je razvijajoči se kapitalizem v 19. stoletju še naprej krepil in sledil neustavljivemu toku oblikovanja svetovnega trga in zagotavljanja virov surovin in energije.
Poročilo izvršnemu odboru Gibanja za solidarnost z afroazijskimi narodi, Bejrut, 9.–13. november 1960
V resolucijah, ki so bile aprila lani soglasno sprejete v Conakryju na drugi konferenci o solidarnosti z afroazijskimi narodi, je poudarjeno, da je treba na obeh celinah odločno ukrepati in odpraviti še zadnje ostanke kolonialnega sistema ter izkoreniniti vse oblike tako neposrednega kot tudi posrednega izkoriščanja. Če hočemo to doseči, je treba v vsaki posamični državi mobilizirati in poenotiti domače ljudske sile ter okrepiti vse oblike solidarnosti med narodi in državami Afrike in Azije ter vseh drugih držav, ki se zavzemajo za svobodo, napredek in mir.
Mehdi Ben Barka je bil maroški revolucionar in vodja protimonarhične opozicije v Maroku. Postal je simbol svobode in upanja za maroško ljudstvo, zaradi česar je bil po osamosvojitvi sovražnik številka ena monarhije, ki jo je dojemal kot neokolonialen režim in se zato boril za vzpostavitev republike. Predstavljal je veliko grožnjo francoskim interesom v državi, zato so njegovo izginotje in umor leta 1965 skrojile obveščevalne službe nekaterih takrat najmočnejših držav zahodnega bloka, ki so bile na lovu za revolucionarjem gibanja tretjega sveta (third-worldism movement). Ben Barka je veliko prispeval k internacionalističnemu revolucionarnemu gibanju, med drugim z organizacijo trikontinentalne konference leta 1966, medtem ko je bil v izgnanstvu. Nikoli se mu ni uspelo udeležiti konference, saj je bil nedolgo pred tem umorjen, vendar pa mu je uspelo zbrati tako legalne kot ilegalne revolucionarne organizacije z vsega sveta, da so se udeležile konference, ki je potekala v Havani v gledališču Chaplin.
Znanje jezika je ključen steber vključevanja posameznikov v družbo in nepogrešljiv del uspešne integracije. Tujci, ki živijo v Sloveniji, pa pogosto izpostavljajo ovire, s katerimi se soočajo pri učenju slovenščine – od omejene dostopnosti do tečajev do neenotne kakovosti in nezadostnega števila brezplačnih ur.
V okviru zagovorniške kampanje projekta BODE+, ki naslavlja izzive inkluzije, sta v sodelovanju z migrantsko skupnostjo, nevladnimi organizacijami in drugimi institucijami nastali javna pobuda in peticija za izboljšanje programov učenja slovenščine za tujce. Pobuda je plod večmesečnega participativnega procesa, ki je vključeval delavnice, anonimne intervjuje in skupinsko pisanje.
Pojmovanje normalnega in patološkega ter vzpostavljanje razmerja med njima pomeni spoznanje in priznavanje izvirnosti in specifičnosti življenja. »Normalno« je izraz, ki je prešel v pogovorni jezik iz specifičnih besednjakov zdravstvenih in pedagoških institucij in diskurzivnih praks, preučitev Canguilhemove epistemološke analize normalnega in patološkega pa je videti relevantna za teorizacijo ključnih raziskovanj, povezanih s pojmovanjem človeka, saj vključuje kritiko tradicionalnega mehanicističnega pojmovanja življenja, po katerem bolezen ali bolezensko stanje ni nič drugega kot nekakšno kvantitativno odstopanje, presežek ali primanjkljaj normalnega stanja, ta pa spet ni nič drugega kot statistično izračunljivo povprečje. Temeljni koncept v raziskovanju odnosov med normalnim in patološkim je »norma«. Foucault v seminarju Nenormalni poudari Canguilhemovo ugotovitev, da norma ni opredeljena kot »naravno pravo«, temveč je splošni organizacijski princip v razmerjih oblasti, in da moramo razlikovati med normo kot pravilom ravnanja in normo kot funkcionalno regulacijo oz. normo, ki nasprotuje nepravilnosti in neredu, ter normo, ki nasprotuje patološkemu in bolezenskemu. Pri tem naloga norme ni izključevanje in zavračanje, temveč je vedno povezana s posredovanjem in preoblikovanjem, z normativnim projektom, ki je osnovno izhodišče Georgesa Canguilhema. V seminarju Nenormalni Foucault izpostavi Canguilhemov koncept nenormalnosti in monstruoznosti kot izhodišče za prikaz treh figur »nenormalnih«: človeške pošasti, posameznika, ki ga je treba popraviti, in masturbirajočega otroka. V teh okvirih se osredotočimo na genealogijo nenormalnih, povezano z vprašanjem spola in Foucaultovega raziskovanja hermafroditov ter njihove vloge v preobrazbi zgodovinske figure »človeške pošasti« v »moralno pošast«. V zaključku prikažemo analizo ženske in ženskosti na osnovi mogoče razširitve Canguilhemovih raziskav normalnega in patološkega po dveh možnih poteh nadaljevanja. Prva pot vodi skozi feministično teorijo, ki povezuje matere, pošasti in stroje, izpeljane iz Foucaultovega branja Canguilhema, ki omogoči vpeljavo pri Foucaultu slabo raziskanega »ženskega vprašanja«, vendar pa ga zvede na lik matere in omeji na raziskovanje materinstva. Druga pot nakaže mesto, ki ga Canguilhem pripiše psihoanalizi v zgodovini znanosti, in tematizira histerijo kot patološko ženskost in spolno specifično nenormalnost v nasprotju z »normalnim« materinstvom. Zdi se, da lahko prav s pomočjo Canguilhema naredimo odločilni korak v analizi ženske, ki ni samo mati, ampak je povezana z likom histeričarke in raziskovanjem »ženske« histerije. Foucault je v svojem poznem projektu »zgodovine seksualnosti« načrtoval prav raziskavo razmerja med »žensko, materjo in histeričarko«, a mu je prezgodnja smrt to preprečila.
V članku predstavim Aristotelovo tridelno strukturo (zaplet, vrh, razplet) pripovedovanja, ki velja v dramatiki in scenaristiki. Pokažem, da je za to strukturo značilno predvsem osredotočanje na slabo, na (naravne, družbene, osebne) katastrofe, konflikt, nasilje, dominacijo in vojne, ter da je gonilo zgodbe neka težava ali ovira, ki jo mora glavni junak/junakinja premagati, kot rezultat slednjega pa je sprememba glavnega junaka/junakinje. Težava ali ovira služi tudi kot časovno gonilo zgodbe. Namesto Aristotelove tridelne strukture ponudim svojo strukturo, ki se osredotoča na dobro, veselo, enakopravno in ne temelji na težavi in oviri, ki poganja os in čas zgodbe. Namesto tega lahko govorimo o »večnem zdaj« in dopolnitvi karakterja.
Beyond Molotovs – A Visual Handbook of Anti-Authoritarian Strategies. International Research Group on Authoritarianism and Counter-Strategies and kollektiv orangotango (eds.), Bielefeld: transcript, 2024
Introduction
The Palestinian watermelon
Such a simple thing
beauty, »a simplicity of things«
watermelon, »a symbol for a new generation«.
And I asked, what is the story of the watermelon?
Children love to eat it
What is it, in watermelon seeds? What do they carry?
Is it FREEDOM?