V članku je opisanih nekaj glavnih sprememb slovenskega mejnega režima v zadnjih dveh letih. Glavna sprememba je bilo prenehanje sistematičnih praks nezakonitih vračanj na južni meji, kar je privedlo do enega od največjih števil zabeleženih neregularnih prehodov od zaprtja balkanskega koridorja leta 2015. Povečano število prosilcev za azil je dobilo svoj odmev v krepitvi drugih oblik vzpostavljanja mejnega režima v obliki militarizacije državne meje s pomočjo nadzorne tehnologije in v neomajnem vztrajanju pri upravnih ovirah, ki otežujejo možnosti za legalizacijo zavrnjenih prosilcev za azil. Ob prekinitvi množičnih vračanj na Hrvaško so se nekatera protislovja mejnega režima pojavila navznoter, kar je bilo opazno predvsem v prenatrpanosti azilnih kampov in nezmožnosti zagotavljanja pogojev za temeljne pravice prosilcev za azil. Članek tako sledi nekaterim spremembam slovenske mejne politike skozi tri vidike: 1.) oris neregularnih prehodov od leta 2014 in permutacije mejnega režima na meji; 2.) Slovenija kot tranzitna država in razmere v azilnih kampih; 3.) militarizacija slovenske meje s pomočjo tehnologije nadzora.
