Pojmovanje normalnega in patološkega ter vzpostavljanje razmerja med njima pomeni spoznanje in priznavanje izvirnosti in specifičnosti življenja. »Normalno« je izraz, ki je prešel v pogovorni jezik iz specifičnih besednjakov zdravstvenih in pedagoških institucij in diskurzivnih praks, preučitev Canguilhemove epistemološke analize normalnega in patološkega pa je videti relevantna za teorizacijo ključnih raziskovanj, povezanih s pojmovanjem človeka, saj vključuje kritiko tradicionalnega mehanicističnega pojmovanja življenja, po katerem bolezen ali bolezensko stanje ni nič drugega kot nekakšno kvantitativno odstopanje, presežek ali primanjkljaj normalnega stanja, ta pa spet ni nič drugega kot statistično izračunljivo povprečje. Temeljni koncept v raziskovanju odnosov med normalnim in patološkim je »norma«. Foucault v seminarju Nenormalni poudari Canguilhemovo ugotovitev, da norma ni opredeljena kot »naravno pravo«, temveč je splošni organizacijski princip v razmerjih oblasti, in da moramo razlikovati med normo kot pravilom ravnanja in normo kot funkcionalno regulacijo oz. normo, ki nasprotuje nepravilnosti in neredu, ter normo, ki nasprotuje patološkemu in bolezenskemu. Pri tem naloga norme ni izključevanje in zavračanje, temveč je vedno povezana s posredovanjem in preoblikovanjem, z normativnim projektom, ki je osnovno izhodišče Georgesa Canguilhema. V seminarju Nenormalni Foucault izpostavi Canguilhemov koncept nenormalnosti in monstruoznosti kot izhodišče za prikaz treh figur »nenormalnih«: človeške pošasti, posameznika, ki ga je treba popraviti, in masturbirajočega otroka. V teh okvirih se osredotočimo na genealogijo nenormalnih, povezano z vprašanjem spola in Foucaultovega raziskovanja hermafroditov ter njihove vloge v preobrazbi zgodovinske figure »človeške pošasti« v »moralno pošast«. V zaključku prikažemo analizo ženske in ženskosti na osnovi mogoče razširitve Canguilhemovih raziskav normalnega in patološkega po dveh možnih poteh nadaljevanja. Prva pot vodi skozi feministično teorijo, ki povezuje matere, pošasti in stroje, izpeljane iz Foucaultovega branja Canguilhema, ki omogoči vpeljavo pri Foucaultu slabo raziskanega »ženskega vprašanja«, vendar pa ga zvede na lik matere in omeji na raziskovanje materinstva. Druga pot nakaže mesto, ki ga Canguilhem pripiše psihoanalizi v zgodovini znanosti, in tematizira histerijo kot patološko ženskost in spolno specifično nenormalnost v nasprotju z »normalnim« materinstvom. Zdi se, da lahko prav s pomočjo Canguilhema naredimo odločilni korak v analizi ženske, ki ni samo mati, ampak je povezana z likom histeričarke in raziskovanjem »ženske« histerije. Foucault je v svojem poznem projektu »zgodovine seksualnosti« načrtoval prav raziskavo razmerja med »žensko, materjo in histeričarko«, a mu je prezgodnja smrt to preprečila.
