Vsi, ki smo se v Sloveniji kadarkoli resneje ukvarjali z umetnostjo, smo ponotranjili nekaj temeljnih dogem. Na primer: »Osemdeseta so bila čas razcveta alternativnih gibanj v Sloveniji«, »Mladi umetniki in intelektualci so s provokativnimi akcijami zamajali avtoritarni enopartijski sistem«, »Kulturniška gibanja so temelj demokratizacije in osamosvojitve Slovenije«, in, seveda, zimzelena »Kultura je še vedno gonilo družbenih sprememb!« Vse to smo na proslavah, simpozijih in otvoritvah slišali ponovljeno tisočkrat. Za tisti del slovenske javnosti, ki se dojema kot progresivno, je podoba NSK-jevega plakata za Dan mladosti nepogrešljiv del geneze »demokratične Slovenije«, skupaj s številko 57 Nove Revije, kolumnami Mladine in protesti ob aferi JBTZ. Laibachi, IRWIN, Pankrti, ŠKUC, Mlakar, Žižek in drugi kulturno-akademski disidenti so totemi našega kolektivnega vrednostnega sistema in nam narekujejo, kaj je vloga kulture v družbi. Kultura se bori za svobodo izraza, proti enoumju in tiraniji!
A za generacijo, ki je začela z opravljanjem svojega poklica po letu ‘91, so te dogme o uporniški kulturi že zaznamovane z nekaterimi protislovji. Naši veliki uporniki so namreč po odcepitvi Slovenije postali direktorji vplivnih institucij. Nekoč preganjani glasovi Nove Revije so danes govorci na državnih slovesnostih, naši najbolj »nevarni umi« pa se smukajo med svetovnimi pomembneži na blejskem strateškem forumu. Na njihovih razstavah in koncertih se srečujejo politični veljaki, meja med oblastjo in kritično umetnostjo pa je povsem zamegljena – nekdanji Pankrti so postali mestni svetniki Zorana Jankovića, Milan Kučan je častni državljan NSK države v času. Tisto, čemur pravijo disidentska kultura, je v postsocialistični Sloveniji dejansko uradna državna kultura, njeni predstavniki pa so predstavniki liberalne veje oblasti. Temu primerno imajo zagotovljene prestižne razstave in izdaje, retrospektive in monografije ter, seveda, dosmrtne rente iz državnega proračuna.
