Kinematografi se v času po prodoru digitalizacije transformirajo. Tradicionalnih kinematografov, kakršni so delovali v petdesetih letih dvajsetega stoletja, praktično ni več. Kinematografi vse manj obeležujejo centralne prostore v mestih in velemestih in se delijo na kinematografe v tako imenovanih multipleksih, ki so običajno deli nakupovalnih centrov, in na art kine ter kinotečne dvorane. Ključna hipoteza članka je, da kinematografi ne bodo izumrli, četudi so filmi in televizijske serije dostopni na množici platform preko vrste digitalnih naprav. V analogiji s Kantovim pojmom transcendentalnosti je poglavitni razlog za to projekcija v temi, ki poudarja prestop občinstva iz vsakdanjega poteka časa v potek časa predvajanja filma. Z vpogledi, izkristaliziranimi v historično kritični analizi, se prikažejo družbeni okviri za nastajanje agensov, ki s svojim obstajanjem in delovanjem zagotavljajo grupiranje cinefilov in pomnoževanje filmskih festivalov, kar vpliva tudi na težnje v filmski estetiki. S svetovnimi procesi na področju kinofikacije in razvijanjem klubske cinefilije so se prepletali tudi podobni procesi v Sloveniji. Tako kot v svetovnem merilu je mogoče tudi v zgodovini slovenskih kinematografov – kina Matica, Dvora/Sloge, Kinoteke – razbrati politično opredeljene motive delovanja in upravljanja kinematografov.
