Ogled filma je vedno zelo osebna izkušnja. Sprašujem se, ali film lahko upodobi, izrazi in podoživi to izkušnjo, na kakšen način in v kakšnih vlogah lahko kino predstava nastopa v filmskem delu. Prvi stiki s kinodvorano ali gibljivimi slikami so bili za nekatere filmske avtorje usodni. Za Giuseppeja Tornatoreja je ta stik pomenil dobesedni vstop v filmski paradiž. Amaterska superosmička v Wendersovem filmu Paris, Texas protagonistu vrne spomin. V Fabelmanovih Spielberg prizna, kako mu je prva kino predstava razdevičila pogled. Za Fellinija so bile kinodvorane prizorišče dvojnega spektakla – tistega na platnu in tistega pod njim. Woody Allen je v Škrlatni roži iz Kaira predrl platno in realnost utopil v iluziji. Hollywoodski film, ki ga na začetku gledajo v filmu Rdeči Boogie ali Kaj ti je deklica, ozemlji socializem. V Sladkih sanjah se nasilnežu med projekcijo utrga, ko v filmu zmanjkajo »joški«, ki naj bi jih izrezali komunisti. Film ima propagandno moč, je vedel tudi Tito, ki je skoraj vsak dan videl kakšen film. Ob njem se spočiješ in nasmeješ, je dejal. Ali zlezeš pod mizo, ko vlak pripelje v prvi plan, je dejal Badjura. A film je najbolj usoden takrat, ko se iluzija filmskega dogajanja pretopi v novo iluzijo, kar je na najlepši možen način povedal Victor Erice v filmu Duh panja.
