V članku predstavim Aristotelovo tridelno strukturo (zaplet, vrh, razplet) pripovedovanja, ki velja v dramatiki in scenaristiki. Pokažem, da je za to strukturo značilno predvsem osredotočanje na slabo, na (naravne, družbene, osebne) katastrofe, konflikt, nasilje, dominacijo in vojne, ter da je gonilo zgodbe neka težava ali ovira, ki jo mora glavni junak/junakinja premagati, kot rezultat slednjega pa je sprememba glavnega junaka/junakinje. Težava ali ovira služi tudi kot časovno gonilo zgodbe. Namesto Aristotelove tridelne strukture ponudim svojo strukturo, ki se osredotoča na dobro, veselo, enakopravno in ne temelji na težavi in oviri, ki poganja os in čas zgodbe. Namesto tega lahko govorimo o »večnem zdaj« in dopolnitvi karakterja.
