Za preprečevanje medvrstniškega nasilja nad LGBT-učenci in dijaki moramo o tem najprej spregovoriti
(
Pred nekaj leti sem na spletu zaznala poročanje o primerih LGBT-otrok in mladostnikov, ki so zato, ker so jih verbalno in/ali fizično trpinčili sošolci, storili samomor. To nasilje je skoraj vedno trajalo več let, v nekaterih primerih so zanj vedeli tudi učitelji in učiteljice. To me je spodbudilo k raziskovanju tega, kako je področje preprečevanja in sankcioniranja medvrstniškega psihičnega in fizičnega nasilja nad učečo se LGBT-populacijo urejeno na slovenskih šolah in kakšni so primeri dobrih praks po svetu. Pri tem me je zanimalo tudi, ali se to nasilje zmanjša tedaj, ko je v šolskem učnem načrtu več vsebin s področja LGBT. Nekatere izsledke tega raziskovanja predstavljam v prispevku Trpinčenje LGBT-otrok v Sloveniji in po svetu: primer osnovnih in srednjih šol v pričujočem tematskem bloku. Obravnavam izkušnje s Škotskega, iz Japonske in Čila ter posebej iz Slovenije. Vse naštete države zaznavajo nasilje nad LGBT-učenci in učenkami oziroma dijaki in dijakinjami, vendar so njihovi odzivi nanj različni (pozitiven zgled je predvsem Škotska). Slovenija v zadnjih desetih letih na tem področju ni storila prav veliko – pravzaprav ni naredila nič. Nasilje nad obravnavano populacijo je tako naraslo, prisotnost LGBT-tem pa se je zmanjšala (glej npr. Švab in Kuhar, 2005; Kuhar in Švab, 2014; Magić, 2012; Lesjak, 2017).
Nasilje nad lezbijkami in geji v Sloveniji: primerjava podatkov iz raziskav 2003–2004 in 2014–2015
(
V članku predstavljava rezultate o nasilju nad lezbijkami in geji iz raziskave o vsakdanjem življenju gejev in lezbijk v Sloveniji, ki je bila izvedena dvakrat – prva raziskava v letih 2003–2004 in ponovitvena v letih 2014–2015. Rezultati so bili, kjer je bilo mogoče, analizirani primerjalno, da bi identificirali spremembe v desetletnem obdobju, pri čemer je bila pozornost usmerjena v različne oblike nasilja (fizično, psihično, seksualno), akterje (povzročitelji nasilja) ter v okolja, v katerih se nasilje dogaja (javni prostor, zasebnost (družina, partnerstvo), šolsko in delovno okolje). Primerjava podatkov je pokazala, da je nasilje danes tako rekoč v enaki meri kot pred desetimi leti še vedno izkušnja večine lezbijk in gejev, nasilje v šolskem okolju pa se je celo podvojilo. Prav tako se ohranja vzorec, po katerem so lezbijke v večji meri žrtve nasilja v zasebnosti (družini), geji pa v javnem prostoru.
V prispevku obravnavamo nekatere specifike vsakdanjega življenja seksualno nebinarnih oseb, s poudarkom na biseksualnih, panseksualnih, kvir in aseksualnih identitetah, ki so, sodeč po podatkih Vsakdanje življenje mladih LGBTIQ+ oseb, prevladujoče v najmlajši starostni kategoriji (pod 18 let), pa tudi med transspolnimi oziroma spolno nebinarnimi osebami. V prispevku se tudi osredinjamo na stopnje ne-/razkritosti seksualno nebinarnih oseb v določenih odnosih (družinski odnosi, medvrstniški odnosi na področju izobraževanja) ter na stopnje prikrivanja seksualno nebinarnih identitet z namenom izogibanja diskriminaciji, nasilju in/ali drugim negativnim reakcijam, predvsem na področju izobraževanja oz. v odnosih, ki so vezani na šolski prostor. Prispevek sklenemo z ugotovitvijo, da se izkušnje seksualno nebinarnih oseb v določenem delu pomembno razlikujejo od izkušenj gejev in lezbijk.
S to študijo smo želeli ugotoviti, kako učitelji zaznavajo medvrstniško nasilje nad lezbičnimi, gejevskimi, biseksualnimi, transspolnimi mladimi in mladimi, ki so v procesu odkrivanja lastne spolne usmerjenosti (LGBTQ). V vzorcu dvesto pedagogov (61,0 % žensk; 96,5 % belopoltih) iz nekega okraja v jugozahodni Pensilvaniji smo ugotovili statistično pomembno povezavo med tem, kako učitelji zaznavajo podporo šolskega osebja dijakom ne glede na spolno usmerjenost, in tem, kako pogosto ti učitelji poročajo o viktimizaciji zaradi medvrstniškega nasilja, ki jo doživljajo LGBTQ-dijaki. Tisti učitelji, ki so poročali o močnejši podpori s strani osebja in dijakov, so poročali tudi o pogostejših prijavah omalovažujočega govora o LGBTQ-posameznikih s strani dijakov in različnih vrst medvrstniškega nasilja nad LGBTQ-dijaki. Učitelji z lezbično, gejevsko ali biseksualno usmerjenostjo v primerjavi s heteroseksualnimi učitelji ocenjujejo šolsko osebje in dijake kot precej manj razumevajoče do dijakov ne glede na njihovo spolno usmerjenost, spolno identiteto ali spolni izraz. Učitelji, ki niso vedeli, da ima njihova šola politiko za preprečevanje medvrstniškega nasilja, oziroma so mislili, da je nima, so poročali o precej višji stopnji viktimizacije zaradi fizičnega nasilja pri LGBTQ-dijakih kot učitelji, ki so navedli, da so seznanjeni s politiko, ki jo ima njihova šola za preprečevanje medvrstniškega nasilja.
Odzivi izobraževalnega sektorja na nasilje in diskriminacijo na podlagi spolne usmerjenosti in identitete/izraza
(
Nasilje na podlagi spolne usmerjenosti in identitete oz. izraza je oblika spolnega nasilja, ki prizadene tiste, ki so ali pa jih družba dojema, kot da so lezbijke, geji, biseksualne ali transseksualne osebe. V zadnjem desetletju sta se ta oblika nasilja in njen vpliv začela tudi v Evropi pripoznavati kot pomemben pojav v izobraževalnem sektorju. Številne države so se, da bi opozorile na diskriminacijo in zlorabe, usmerjene na spolne manjšine v šolah, odzvale z različnimi ukrepi, predvsem na ravni šolskih politik. Da bi dobili vpogled v to dogajanje ter oblikovali podlago za oceno prihodnjih trendov, je Svet Evrope naročil celostno raziskavo o tem, kako izobraževalni sistemi ustvarjajo varno okolje za učečo se LGBT-populacijo. Izhajajoč iz ključnih ugotovitev te študije so v članku predstavljeni podatki o naravi in vplivu nasilja na podlagi spolne usmerjenosti in identitete oz. izraza. Bralec se seznani z ukrepi držav članic EU na področju varnosti šolajočih se lezbijk, gejev, biseksualnih in transseksualnih oseb, tako na nacionalni ravni kot na ravni posameznih šol, tematiziramo pa tudi pozitivne učinke inkluzivnih šolskih politik.
Medvrstniško nasilje je na ameriških šolah pogosto in je povezano s čustvenim, vedenjskim in akademskim tveganjem za učence. Šolske politike in prakse, ki postavljajo v središče spolno usmerjenost in identiteto (SOGI), so oblikovane tako, da zmanjšujejo medvrstniško nasilje, in kažejo obetavne rezultate. Večina študij o medvrstniškemu nasilju je črpala iz prijav učencev, mi pa smo pregledali poročila učiteljev skupaj z njihovimi ocenami varnosti na šoli in poročila ravnateljev o politikah in praksah, usmerjenih v SOGI. Pri združevanju dveh neodvisnih virov podatkov več kot tri tisoč učiteljev (California School Climate Survey) in skoraj sto šolskih ravnateljev (School Health Profiles) smo uporabili večstopenjske modele za razumevanje problemov medvrstniškega nasilja na šolah. Naši rezultati kažejo, da poročanje ravnateljev o politikah, usmerjenih v SOGI, nima močne neodvisne zveze s poročili učiteljev o težavah z medvrstniškim nasiljem na njihovih šolah. Vendar pa na šolah, kjer izvajajo več politik, usmerjenih v SOGI, ocene učiteljev o varnosti na šoli in prepoznana stopnja medvrstniškega nasilja sovpadajo močneje. Razpravljamo tudi o nedavnih zakonodajnih spremembah in politiki izobraževanja v ZDA ter o njihovem pomenu za dobro počutje učencev.
V prispevku najprej navedem štiri znane primere šolskega medvrstniškega trpinčenja zaradi spolne usmerjenosti in spolne identitete, ki so se znašli na naslovnicah znanih časopisov in spletnih strani ter se končali s samomorom. Temu sledi predstavitev primerov treh držav (Združeno kraljestvo – Škotska, Japonska in Čile), ki imajo vsaj delno urejeno sistemsko preprečevanje trpinčenja otrok v šolah na podlagi spolne usmerjenosti in spolne identitete, ter njihovih ukrepov za izboljšanje stanja. Sledi predstavitev razmer na slovenskih šolah. V Sloveniji teh vprašanj ne obravnavamo sistemsko, nekateri indici (zmanjševanje določenih vsebin v učnih načrtih, zaznano povečanje nasilja) pa kažejo, da se razmere poslabšujejo. Prispevek tako sklenem z ugotovitvijo, da mora Slovenija na tem področju narediti še veliko.
Raziskovalna dinamika na področju diskriminacije v Sloveniji: uveljavljanje intersekcionalne analize
(
Cilj pričujočega prispevka je kritično analizirati dosedanje raziskovanje diskriminacije v Sloveniji s poudarkom na raziskovanju intersekcijske diskriminacije, ki omogoča razumevanje novih vsebin in novih realnosti diskriminacije v sodobnih družbah. Prispevek predstavi pregled opravljenih raziskav s področja diskriminacije v slovenskem prostoru med letoma 1991 in 2018, ki pokaže, da je raziskovanje diskriminacije najpogosteje osredinjeno na enodimenzionalno izkušnjo diskriminacije. Doslej sta bili v Sloveniji opravljeni samo dve empirični študiji, ki neposredno obravnavata intersekcijski pristop k diskriminaciji. To pa ne pomeni, da se z intersekcionalnostjo ne ukvarjajo oziroma je ne obravnavajo druge študije. Nasprotno, že v 90. letih zasledimo raziskave, ki so opozarjale na součinkovanje več osebnih okoliščin na položaj posameznika oziroma posameznice ter na nove družbene realnosti, ki nastajajo na teh presečiščih in s katerimi se srečujejo diskriminirani posamezniki in posameznice.
Stigmatiziranim pogosteje kot drugim grozi soočenje s predsodki, diskriminacijo in drugimi posledicami, ki lahko ogrozijo njihov blagor. Za soočenje z lastno stigmo se uporabljajo različne strategije, ki so odvisne od same osebe, vrste stigme, situacije, družbeno-kulturnega konteksta, ciljev in pričakovanj. Niso vse strategije dostopne nosilcem vseh stigmatizacij in odločitev za eno lahko oteži uporabo druge. Povezovanje z enako stigmatiziranimi je ena od strategij soočanja s stigmo, ki nosilcem stigme prinaša številne koristi. Ena teh je znotrajskupinska primerjava, ki je za stigmatizirane lahko ustreznejša kot primerjava s pripadniki dominantne skupine, vendar pa lahko ima tudi negativne posledice. Prav tako mnogi nimajo priložnosti ali se ne želijo povezati z enako stigmatiziranimi. V besedilu se osredinjamo na pregled strategij soočanja s stigmo, zanima pa nas tudi, kako lahko potrebo po pripadnosti zadovoljijo tisti nosilci stigme, ki se ne želijo ali ne morejo povezati z enako stigmatiziranimi.
Namenjamo izumljanju novih družbenih sistemov enako pozornost kot izumljanju novih tehnologij, novih zdravil, novih avtomobilov, novih goriv, podaljševanju življenja in potovanju po vesolju? Ali je demokracija še vedno optimalni politični sistem in liberalizem idealna družbena ureditev? Članek temelji na trditvi, da je človek sposoben razviti nove, globalizirani in tehnološki družbi primernejše alternative upravljanja družbe, če bi tej veji izumiteljstva, »patentiranju« novih družbenih sistemov, v prihodnje namenili več pozornosti in kapitala. Predstavljamo nekaj obstoječih alternativ aktualni družbeni ureditvi, predvsem v odnosu do koncepta demokracije, ter na podlagi teorije Williama Foote Whyta o družbenih inovacijah oblikujemo matriko za vrednotenje (uporabnost) predlogov bodočih družbeno-političnih ureditev. Analiziramo gerontokracijo, nukracijo, ciberokracijo, singleton, svetovno družbo, družbo praznovanja, demarhijo, panarhijo, futarhijo in delegativno demokracijo in ugotavljamo, da trpimo predvsem za kroničnim pomanjkanjem realno izvedljivih in uporabnih družbeno-političnih alternativ, ob tem pa naletimo na morda še večji problem: ni pravega družboslovnega laboratorija, v katerem bi take alternative sploh lahko hitro in na družbi neškodljiv način testirali v kontroliranem okolju, kot to počnejo naravoslovne znanosti.
NEUMAYER, LAURE (2019): The Criminalisation of Communism in the European Political Space after the Cold War. London in New York: Routledge.
Laure Neumayer je pariška politologinja, ki že leta raziskuje kriminalizacijo vzhodnoevropskih socialističnih političnih sistemov in komunizma kot ideologije, kot si ga predstavljajo in kot ga sponzorirajo aktualne vseevropske politične ustanove. Prav ta »uradni«, institucionalni okvir je v razgretih diskusijah, ki o polpreteklosti v našem delu sveta potekajo tako na akademskem kot na političnem področju, kar nekako spregledan. Vsebino knjige dodobra opredeli že sam naslov: zanima jo pogled »od zgodaj navzdol«, torej kako različne institucije (Parlamentarna skupščina Sveta Evrope, Evropski parlament, Svet Evrope, skupine strank v Evropskem parlamentu, Evropska komisija itn.) kriminalizirajo socializem in ga pogosto preprosto enačijo z nacizmom. Niti za hip se v njej ne spusti z ravni analize institucij: posveča se celo takim podrobnostim, kot so programi različnih tozadevnih srečanj, seznami govorcev, zapisniki sej, sestave različnih neformalnih skupin itn. Pri tem se osredinja predvsem na višegrajsko četverico in na baltske države, manj na druge dele nekdaj socialistične Evrope.