V eseju z naslovom Feminizem in umetnost v devetdesetih avtorica opisuje spomine in refleksije na takratno dogajanje v Ljubljani in širše. Opisuje družbeno stvarnost, okoliščine na področju umetnostne zgodovine in zgodovine ter osebno izkušnjo seznanjanja s feminizmom in ženskimi študijami. Svet umetnosti, še posebej pa umetnostne zgodovine, je bil takrat izrazito konservativno naravnan, zato je bilo povezovanje obeh področij – feminizma in umetnostne zgodovine – predrzno početje. Avtorica je doktorirala s področja feministične umetnostne zgodovine, sodelovala pri ustanavljanju revije za ženske študije Delta in pri ustanavljanju festivala sodobne umetnosti Mesto žensk. Interpretacija umetnosti (tako pretekle kot sodobne) z vidika feministične umetnostne zgodovine je bila v devetdesetih izzivalna poteza, ki je razburkala takratno strokovno javnost, obenem pa je pionirsko delovanje posameznic v osemdesetih in devetdesetih omogočilo bistvene premike v razumevanju vloge spola v naši družbi.
