»Ali je edini odgovor feminizma na fašizem, rasizem, neokolonializem, permanentno vojno, neoliberalno minimizacijo človeških virov in neusmiljeno izkoriščanje tistih, ki so zavrženi kot presežek, kar so največkrat ženske, levi feminizem?« je pred več kot desetletjem uvodoma vprašal zbornik Jugoslovanski feminizmi (Petrović in Arsenijević, 2011: 7 [prevod KK]). Pričujoča številka Časopisa za kritiko znanosti (ČKZ), naslovljena s Feminizem, umetnost, literatura, v roke ponovno vzame posamezne niti, ki so jih zgodovinski feminizmi položili tudi v slovenski prostor. Zgodovinski feminizmi pred 1. svetovno vojno ter med obema vojnama so postavili temelje povojni sistemsko uvedeni emancipaciji žensk, predvsem socialistični feminizem1 pa tudi t.i. jugoslovanski »novi ali neo feminizem« od 1970-ih dalje ter protivojni feminizem s konca 1980-ih ter 1990-ih let. Skupne imenovalce teh niti pa je tudi v zadnjem desetetletju in pol intenziviranih permanentnih vojn (Butler 2004, 2009) in kulturi razlaščanja – prav od vsega – še vedno moč iskati v feminizmu kot »mišljenju in praksi, umeščenima v nelagodje« (prav tam). To nelagodje feminizma sta urednica in urednik citiranega zbornika o jugoslovanskih feminizmih, filologinja in teoretičarka umetnosti Jelena Petrović, ki v pričujočem zborniku nastopa kot avtorica, ter literarni teoretik in psihoanalitik Damir Arsenijević, locirala na sečišču časovnosti, med preteklostjo in sedanjostjo za boljšo prihodnost, na način preizpraševanja in ponovnega prebiranja feminističnih kategorij in feminističnih političnih pozicij in strategij« (prav tam).
Besedilo obravnava umetnostne geografije in politike (ne)pripadanja, ki jih ustvarjajo sodobni sistemi razvrščanja in kuriranja umetnosti v geopolitično oblikovanih arhivih. Raziskuje razmerje med starimi in novimi pomeni neuvrščenih geografij, ki se upirajo zgodovinskim in družbenim razmerjem moči, vzpostavljenim z neenakomernim omrežjem geopolitičnih identitet. Tekst se osredotoča na več umetniških in kuratorskih primerov (Milica Tomić, Lina Džuverović, Lana Čmajčanin, Ana Hoffner *ex-Prvulović), ki presegajo že uveljavljene umetnostne kartografije, in raziskuje (post)jugoslovanski prostor, pri čemer uvaja zgodovinsko idejo neuvrščenosti, ko gre za proces identifikacije in klasifikacije današnje umetnosti na feminističen način.
Tri se umjetnice (Nadija Mustapić, Darija Žmak Kunić, Petra Mrša) kroz različite medije i različite poetike povezuju nematerijalnim nitima značenja brige sklopljenim iz četiri toposa: pažnje, odgovornosti, stručnosti i odzivnosti. U trokut sačinjen od rubnih afektivnosti, socijalne i afektivne pravde, upisuje se krug bliskog i autentičnog umjetničkog pedagoškoga iskustva. Članak osvjetljava manualnost, kognitivnu snagu i afektivnu rezonantnost njihove prakse, uklapajući te elemente u okvire etike brige.
Znotraj polja t.i. avtonomne umetnosti so vprašanja #jaztudi ključno vezana prav na normativne koncepte »prave« umetniške subjektivnosti kot predvsem moško ospoljene, višje ali srednjerazredno pozicionirane in bele subjektivnosti iz geopolitičnih in gospodarskih »centrov.« Vprašanje – Kako delovati kot »(samo)označena ženska« v polju avtonomne sodobne umetnosti? – pričujoče razmisleke odpira napram širšim kritičnim pretresom načinov vzpostavljanja umetniške subjektivnosti in avtoritete znotraj avtonomne umetnosti. Preko ikonografske in medijske analize izbranih del umetnice Anne Ehreinstein in skozi vizuro družbene reporodukcije besedilo tematizira delo na hiperženskosti oziroma delo lepote (delo na lastnem izgledu) kot družbenoreproduktivno delo in na ta način ponudi svež pogled na ospoljene aspekte proizvodnje umetniške subjektivnosti kot dela umetnosti. Prispevek sledi naslednjim analitičnim korakom: proizvajanje umetniške subjektivnosti najprej umesti znotraj dela umetnosti, nadalje pa delo na videzu hiperženskosti uvrsti k delu lepote kot družbenoreproduktivem delu, ki ga morajo predvsem žensko ospoljene osebe investirati v svoj videz kot predpogoj vstopa in uspešnega delovanja znotraj sfere produktivnega (načeloma plačanega) dela. Prispevek hiperženskost motri tudi z gledišča, kjer se v soodnosu z globalizirano vizualno kulturo vzpostavlja v samih obravnavanih umetninah, sprašuje pa se tudi po njenih družbenih vlogah.
(Ponovna) vzpostavitev kontinuitete? Primerjava feminističnih revij Žena danas in Feministika.ba
(
Članek ponuja primerjavo dveh medijskih projektov in postavlja vprašanja o kontinuiteti feministične publicistike. Med izhajanjem revij Žena danas (1936–1940) in Feministka.ba (od leta 2022) je minilo skoraj sto let. Glede na tehnični in estetski vidik bi se projekta med seboj težko bolj razlikovala, pa vendar se je ustvarila podoba nadčasnega nadaljevanja, zavestno oblikovane kontinuitete na vsebinski, metodološki in politično-aktivistični ravni, ki zajema zlasti teme, kot so antifašizem, socialna pravičnost in marksistični feminizem.
Zgodovinska oblika krajine [ang. landscape] priklicuje dva odnosa do pokrajine, ki se izražata v dveh priponskih glagolih: gledati (iz grškega skopos) in oblikovati (iz staroangleškega sceppan). To natančno pojasnjuje, kako podobe naravnega okolja vedno prikazujejo drugo »naravo« – naravo, ki je že semiotizirana z nekega zunanjega vidika. V tem besedilu analiziram podobe »očiščenih pokrajin« (Levi, 2021, 2022) v delih sodobnih umetnic – podobe odsotnosti, izbrisa in praznine – kot afektivne kazalce travmatične politične zgodovine: razpad države, uničenje socialistične družbene infrastrukture, množično iztrebljanje ljudi, razseljevanje, privatizacija družbene lastnine, nacionalni zgodovinski revizionizem. V času socialistične Jugoslavije je beseda zemlja v srbohrvaškem jeziku označevala tako zemljo kot državo. Zato je imela večplastna tema krajine pomembno vlogo v vizualnih predstavah po vojnah v devetdesetih letih 20. stoletja. Ukvarjam se s pojmi praznine in odsotnosti, vpisanimi v pokrajino, s pokrajino kot odsotnostjo v sodobnih delih štirih feminističnih avtoric, ki delujejo na področju videa, fotografije in filma: Marte Popivoda (Pejzaži otpora ali Pokrajine odpora, 2021), Darinke Pop-Mitić (Pejzaži ali Pokrajine, 2003–04), Goranke Matić (Tiho teče Sutjeska, 2003–04) in Milice Tomić (Ukradeno pismo, 2014).
Prispevek predstavlja v slovenski literarni zgodovini dolgo pozabljeno slovensko pisateljico Gelč Jontes (1906–1973). V prvem delu članka so navedeni biografski podatki, ki so bili doslej neznani, saj je bila Gelč Jontes uvrščena v Enciklopedijo Slovenije le z nekaj vrstičnim geslom. V nadaljevanju so povzeti odzivi njenih sodobnikov na njeno edino izdano zbirko novel Sreča na črepinjah (1943), razložene so tudi temeljne značilnosti njene literarne pisave. V osrednjem delu članka je pozornost usmerjena v raziskavo ženske spolne želje, ki izhaja iz študij deklištva in feministične geografije. Sklepna ugotovitev članka je, da je Gelč Jontes v slovensko književnost prispevala avtobiografske reprezentacije dekliške spolne želje v urbani topografiji, kar do njenih del v slovenski književnosti ni bilo prisotno.
Henrika Šantel (1874–1940): Mikrostrukture kritiškega diskurza avtonomne umetnosti – vratarji ospoljene kanonizacije
(
Henrika Šantel kljub izvrstnim delom, ki jih je ustvarjala od začetka 20. stoletja pa skoraj vse do smrti leta 1940, še ni doživela pregledne razstave. Besedilo raziskuje njen opus in odzive nanj in se dotakne vprašanj avtoric, ki so jih v tem obdobju še vedno cenili manj kot dela slikarjev moškega spola in jim, kot je razvidno iz objav tistega časa, pripisovali značilnosti, kot so vestna, marljiva, čustvena, simpatična …, kar za umetnike moškega spola ni veljalo. Hkrati opozarja na patriarhalno okolje, ki je avtoricam, posebej tistim nižjega stanu in nepremožnim, onemogočalo kakovostno šolanje in razvoj njihovega dela, tako da še danes (z izjemo Ivane Kobilce) ostajajo v ozadju – celo npr. v postavitvi v Narodni galeriji. Cilj besedila je opozoriti na to pomembno umetnico, ki je v nabor slikarstva na Slovenskem dodala mnogo kvalitetnih del. Skrajni čas bi bil, da se njen opus krona z monografijo in pregledno razstavo, kjer bi lahko, ne le z obrobnimi zapisi, končno ovrednotili njen prispevek in ugotovili, da ni prav nič zaostajala za ostali stanovskimi kolegi. Sokorak s sodobniki je Henriki Šantel uspel kljub temu, da so bile razmere za ustvarjalke neprimerno težje, kar velja še danes, ali kot pravi Bojana Kunst v knjigi Življenje umetnosti, je življenje umetnice v konfliktu s patriarhalnimi mikrostrukturami, s katerimi se kot ženska neprenehoma spopada.
V eseju z naslovom Feminizem in umetnost v devetdesetih avtorica opisuje spomine in refleksije na takratno dogajanje v Ljubljani in širše. Opisuje družbeno stvarnost, okoliščine na področju umetnostne zgodovine in zgodovine ter osebno izkušnjo seznanjanja s feminizmom in ženskimi študijami. Svet umetnosti, še posebej pa umetnostne zgodovine, je bil takrat izrazito konservativno naravnan, zato je bilo povezovanje obeh področij – feminizma in umetnostne zgodovine – predrzno početje. Avtorica je doktorirala s področja feministične umetnostne zgodovine, sodelovala pri ustanavljanju revije za ženske študije Delta in pri ustanavljanju festivala sodobne umetnosti Mesto žensk. Interpretacija umetnosti (tako pretekle kot sodobne) z vidika feministične umetnostne zgodovine je bila v devetdesetih izzivalna poteza, ki je razburkala takratno strokovno javnost, obenem pa je pionirsko delovanje posameznic v osemdesetih in devetdesetih omogočilo bistvene premike v razumevanju vloge spola v naši družbi.
Prek izbranih feminističnih vizualnih umetniških del, ki so nastajala v Sloveniji od okvirno leta 2000 dalje, skozi pogovor reflektiramo vpliv feministične umetnosti in feminizma na družbo in obratno. Obravnavamo različna umetniška dela, ki so vsako na svoj način pomembna, bodisi zaradi družbenega trenutka, v katerem so nastala, bodisi zaradi njihove vsebine. K feminizmu pristopamo s prizme vključujočnosti kvira s posebno pozornostjo na robove marginalnega in ga jemljemo kot gibanje, ki se zavzema za konec seksizma, seksističnega izkoriščanja in zatiranja, po bell hooks (2022). Z medsebojno razpravo želimo ohraniti osebno izkušnjo in spomine, ki nam pomagajo zgodoviniti feministično umetnost, emancipatorne umetniške in družbene prakse ter njihove akterke_je. Obenem nam odmerjeni prostor omogoča le nekaj vpogledov in ne celostnega pregleda, ki bi si ga sodobnejša feministična umetnost zaslužila. V razpravi smo se dotaknile tudi družbenega in političnega okolja, nekaterih feminističnih ter formalnih in neformalnih skupin LGBTIQ+, aktivističnih akcij in festivalov. Poseben poudarek smo namenile Mednarodnemu feminističnemu in kvirovskemu festivalu Rdeče zore, ki izhaja iz AKC Metelkova mesto. Festival, ki je edini dolga leta v svojem nazivu nosil pridevnik feministični (in kvirovski), je s svojo številčno in spreminjajočo se organizacijsko ekipo in njenim aktivističnim angažmajem eden izmed ključnih prostorov, ki mu je uspelo zgraditi (začasno) feministično kontrajavnost. Ta si je v njegovem varnejšem prostoru drznila sanjati o bolj vključujočih praksah in je nepovratno vplivala tako na umetnost kot tudi na teorijo. Bila je pomemben kamenček v mozaiku prizadevanja za bolj vključujočo družbo, v kateri je beseda feminizem redkeje razumljena kot zmerljivka.
Kot feministke ne smemo molčati ob genocidu, ki ga Izrael izvaja nad prebivalstvom Gaze. Ne moremo molčati ob nenehnem bombardiranju nedolžnih civilistk_ov in njegovem ukazu palestinskemu prebivalstvu severne Gaze, naj zapusti svoje domove ali pa bo uničeno. Že leta smo priča normalizaciji katastrofe, ki jo doživlja palestinsko ljudstvo, saj je podvrženo režimu apartheida, ki ga podpira kolonialna politika.
Upor je ploden. – Ruth Ozeki (Ozeki 2003: 416)
Rada bi se vrnila v tisti izgubljeni gozd, kjer se metafore mešajo, drgnejo druga ob drugo in se vse prevrača v vse drugo. – Suniti Namjoshi (Namjoshi 1996: 168)
Metaforo usidranih preobrazb ponujam tako za prikaz razvoja feminističnih znanstvenih študij kot tudi za prikaz lastne intelektualne preobrazbe. Feministične študije znanosti so mi odprle nove in neverjetne možnosti. V meni so zbudile strast in domišljijo za razmislek o mejah možnega ter mi dale orodja za orientacijo v kulturi znanosti, da sem se lahko lotila raziskovalnega programa na stičišču ženskih študij in bioloških znanosti, eksperimentalne biologije in feministične znanosti. Moj razmislek o feminističnih študijah znanosti tako temelji na institucionalnih vprašanjih razvijanja eksperimentalne znanstvene praske in na vprašanju o orodjih, ki jih morajo razviti feministične znanstvene študije, da bi takšno prakso omogočile. Skoraj vsa področja humanistike in družbenih ved so našla legitimno mesto v ženskih študijah, kje je torej prostor za tiste, ki izhajamo iz naravoslovja?
Zaradi neraziskanosti teme v Sloveniji smo v naši raziskavi ugotavljali, kateri so dejavniki stališč do hormonske kontracepcije. Naš glavni namen je bil torej raziskati stališča do hormonske kontracepcije in dejavnike zanje. Hormonska kontracepcija ima poleg morebitnih koristi še številne možne stranske učinke in tveganja. Njena uporaba je povezana z dobro obveščenostjo. Ženske so najmanj seznanjene ali pa sploh niso seznanjene z redkejšimi stranskimi učinki. Sodelovanje moških pri odločanju o kontracepciji in njeni uporabi je še vedno omejeno. Diskurzi, povezani z normami spolov, imajo velik vpliv na izbiro in uporabo kontracepcije. Naša metoda raziskovanja je bila spletna anketa. Naš vzorec je predstavljalo 392 oseb, od tega večina bioloških žensk. Ugotovili smo, da so udeleženci z pozitivnejšimi stališči do hormonske kontracepcije bolj pozitivno ocenili izkušnje drugih ljudi pri njeni uporabi in v večji meri ocenili, da so z njo in njenim delovanjem seznanjeni ter da imajo pozitivna stališča do žensk. Udeleženci z bolj patriarhalnimi stališči (to so bili predvsem starejši) so svoja stališča do hormonske kontracepcije v večji meri ocenjevali kot pozitivna. Poleg tega so o njej in njenem delovanju imeli več virov znanja. Bolj kot so se udeleženci strinjali s tem, da bi bilo edino pravilno, da bi ženske kljub dostopu do moške hormonske kontracepcije vseeno uporabljale lastno hormonsko kontracepcijo, bolj so izražali patriarhalna stališča, manj so ocenjevali svoja stališča do žensk in stališča do hormonske kontracepcije kot pozitivna, manj so bili seznanjeni s hormonsko kontracepcijo, njenimi stranskimi učinki ter tveganji in manj so bili stari. Imeli so tudi več virov znanja o metodi in njenem delovanju. Izmed socio-demografskih dejavnikov sta imela samo družbeni spol in biološki spol učinek na strinjanje s to trditvijo. Na stališča do hormonske kontracepcije pa socio-demografski dejavniki sploh niso imeli učinka. Na našem področju raziskovanja je manko raziskav precej velik in nasploh je treba o hormonski kontracepciji raziskati še veliko. Le tako bomo lahko prispevali k ozaveščenosti o njej in s tem k zmanjšanju nezaželenih nosečnosti in preprečitvi morebitnih tveganj.
V članku najprej na kratko orišem temeljne značilnosti glavnih zahodnih konceptov ljubezni in jih opredelim kot tiste, ki ne ponujajo sreče in zadovoljstva v partnerskem odnosu, zato ponudim svoj koncept zrele, odrasle in osrečujoče ljubezni, za katero si moramo aktivno, kreativno prizadevati.