Zgodovinska oblika krajine [ang. landscape] priklicuje dva odnosa do pokrajine, ki se izražata v dveh priponskih glagolih: gledati (iz grškega skopos) in oblikovati (iz staroangleškega sceppan). To natančno pojasnjuje, kako podobe naravnega okolja vedno prikazujejo drugo »naravo« – naravo, ki je že semiotizirana z nekega zunanjega vidika. V tem besedilu analiziram podobe »očiščenih pokrajin« (Levi, 2021, 2022) v delih sodobnih umetnic – podobe odsotnosti, izbrisa in praznine – kot afektivne kazalce travmatične politične zgodovine: razpad države, uničenje socialistične družbene infrastrukture, množično iztrebljanje ljudi, razseljevanje, privatizacija družbene lastnine, nacionalni zgodovinski revizionizem. V času socialistične Jugoslavije je beseda zemlja v srbohrvaškem jeziku označevala tako zemljo kot državo. Zato je imela večplastna tema krajine pomembno vlogo v vizualnih predstavah po vojnah v devetdesetih letih 20. stoletja. Ukvarjam se s pojmi praznine in odsotnosti, vpisanimi v pokrajino, s pokrajino kot odsotnostjo v sodobnih delih štirih feminističnih avtoric, ki delujejo na področju videa, fotografije in filma: Marte Popivoda (Pejzaži otpora ali Pokrajine odpora, 2021), Darinke Pop-Mitić (Pejzaži ali Pokrajine, 2003–04), Goranke Matić (Tiho teče Sutjeska, 2003–04) in Milice Tomić (Ukradeno pismo, 2014).
